Zakaj sploh pišemo?

Vsak od nas pozna trenutek. Sedimo skupaj, pijemo kavo, pogovarjamo se o življenju, o delu, o tem, kako stvari tečejo v tej državi, in nenadoma pride do ideje. Do ugotovitve, ki je tako očitna, da se vsi okoli mize začudeno pogledamo. Vsi vemo, da je res. Vsi vemo, da bi jo bilo treba povedati. In vsi vemo, da je nihče ne bo.

Zakaj? Ker če to isto stvar poveš naglas, hitro izpade drugače. Izpade kot sovražni govor. Kot napad na sistem. Kot nevoščljivost tistim, ki jim ta sistem še vedno odlično služi. Čeprav si rekel samo to, kar vsi vidimo: da je za večino ljudi ta država katastrofalno slabo urejena, da se pravila spreminjajo v korist peščice, da normalen človek vedno težje pride skozi mesec, medtem ko se politiki in njihovi privrženci pretvarjajo, da je vse v redu.

In zato te ideje ostajajo ujete v dnevne sobe, gostilne in parkinge. Postanejo gostilniške debate. Postanejo kratek izbruh jeze na družbenih omrežjih, ki ga naslednji dan že pokoplje nov algoritem. Postanejo rant, ragebait, še en komentar pod še eno novico, ki ga nihče resno ne vzame. Ljudje jih podpirajo, a ker nihče ne da stvari v smiselno, premišljeno obliko, ostanejo brez teže. Ostanejo prazen hrup.

Mi smo se naveličali tega hrupa. Ne pišemo zato, da bi se politično opredeljevali. Ne pišemo zato, da bi govorili čez te in one. Pišemo zato, ker je država naša. Naša. Ne njihova. In če mi ne bomo postavljali pravil in izražali mnenja, nam bo to storil nekdo drug, ki ima za to svoje interese. Mi pa bomo še naprej potiho jamrali in čakali, da se nekdo drug zmeni za nas.

Tukaj naglas povemo glas ljudi. Tiste misli, ki jih vsi poznamo, a jih premalo kdaj slišimo v javnosti. Tiste probleme, ki jih politika raje zamolči, ker se ji ne splača o njih razpravljati. Tiste resnice, ki so neprijetne, a nujne. In ne pišemo zato, da bi koga napadali. Pišemo zato, da bi ljudi spomnili: država je naš dom. In v svojem domu ne pustimo, da nas tuji interesi vodijo po prstih.

Večina nas je majhna. Nimamo velikih medijev, nimamo političnih strank, nimamo vplivnih prijateljev. Vsak posameznik je sam po sebi šibek. Toda skupaj nismo. Skupaj lahko stvari povemo dovolj naglas, da jih slišijo tisti, ki sedijo na vrhu in se pretvarjajo, da jih ne slišijo. In ne pričakujemo čudeža. Ne pričakujemo, da bo jutri vse drugače. Verjamemo v počasen snowball efekt. V to, da ena jasna misel pride do deset ljudi, deset do sto, sto do tisoč. In da se nekega dne dovolj ljudi zbudi in reče: dovolj. Dovolj je jamranja. Čas je, da se nekaj spremeni.

„Dovolj je jamranja. Čas je, da se nekaj spremeni.“