Zakaj bi delal, če se mi ne splača?

Slovenija ima zanimiv problem. Na eni strani poslušamo, da ni ljudi za delo. Podjetja iščejo delavce, delovno silo iščemo tudi zunaj Evropske unije, delavci iz tretjih držav pa prihajajo opravljat dela, za katera doma pogosto težko najdemo ljudi. Na drugi strani imamo doma ljudi, ki so dela sposobni, vendar živijo od socialnih transferjev.

Mogoče je čas, da postavimo vprašanje, ki ga običajno raje preskočimo: ali smo ustvarili sistem, v katerem se nekaterim ljudem preprosto ne splača delati?

Minimalna plača v Sloveniji leta 2026 znaša približno 1.000 € neto, osnovni znesek denarne socialne pomoči za samsko osebo brez prihodkov pa 507,43 €. Na prvi pogled je odgovor jasen. Delo se splača, saj je 1.000 € skoraj dvakrat toliko kot 507 €.

Toda človek ne sprejema odločitev na papirju. Če greš v službo za minimalno plačo, moraš vsak dan vstati, priti na delo, odgarati osem ur, urediti prevoz, organizirati življenje okoli službe in prevzeti odgovornost do delodajalca. Če ostaneš doma, lahko pod določenimi pogoji prejemaš socialno pomoč. In če poleg tega nekaj zaslužiš še na črno, računica nenadoma ni več tako absurdna.

Tu imamo problem. Ne zato, ker bi bila socialna pomoč sama po sebi previsoka, ampak zato, ker država ne sme ustvariti sistema, v katerem je zavrnitev legalnega dela ekonomsko smiselna odločitev.

Naj bo nekaj popolnoma jasno. Socialne države ne želimo ukiniti, ravno nasprotno. Če zaradi invalidnosti ali bolezni ne moreš delati, ti mora družba pomagati. Če si deset ali dvajset let delal, izgubil službo in potrebuješ nekaj mesecev, da se postaviš nazaj na noge, ti mora družba pomagati. Če te zadene nesreča, bolezen ali življenjska situacija, na katero nisi mogel vplivati, ti mora družba pomagati. Za to plačujemo davke in temu se reče solidarnost.

„Socialna pomoč je varnostna mreža. Ni alternativa zaposlitvi.“

Kaj pa zdrav, dela sposoben človek, ki bi lahko delal, pa se zavestno odloči, da ne bo? Zakaj smo se odločili, da mora njegovo odločitev financirati nekdo drug?

Tu pridemo do slovenskega absurda. Gospodarstvu primanjkuje delavcev, zato omogočamo zaposlovanje državljanov tretjih držav. Nič ni narobe s človekom, ki pride v Slovenijo, tukaj legalno dela, plačuje prispevke in si želi ustvariti boljše življenje. Vprašanje je drugo: kako smo prišli do države, ki mora iskati ljudi tisoče kilometrov stran, da zapolnijo delovna mesta, medtem ko imamo doma dela sposobne ljudi, katerih preživetje financira ista država?

To je vprašanje sistema, ne narodnosti. Če človek iz Bosne, Srbije, Nepala, Filipinov ali katerekoli druge države pride sem in dela, ni on problem. Prišel je izkoristit priložnost za delo. Problem imamo mi, če doma ustvarjamo okolje, v katerem je za nekoga bolj privlačno ostati zunaj legalnega trga dela.

Še bolj absurdno postane pri delu na črno. Predstavljajmo si dva človeka. Prvi vsak dan vstane ob šestih in dela osem ur. Od njegove plače država pobere davke in prispevke, plačuje DDV, gorivo in položnice ter financira zdravstveni, pokojninski in socialni sistem. Drugi je dela sposoben, vendar uradno nima prihodkov, prejema socialno pomoč, občasno pa nekaj naredi na črno in dobi denar neposredno v žep.

Prvi pomaga financirati sistem, drugi ga izkorišča. Kdo je v tej zgodbi bedak? Ni drugi. Če mu sistem to omogoča, se obnaša racionalno. Bedak je država, ki je postavila takšna pravila oziroma jih ni sposobna izvajati.

Ironija je, da slovenska zakonodaja problem že pozna. Denarna socialna pomoč ni formalno brezpogojna, saj se pri odločanju upoštevajo prihodki, prihranki, premoženje in drugi pogoji, pravica pa se praviloma dodeljuje za omejena obdobja in nato ponovno preverja. Sistem pozna tudi krivdne razloge: če dela sposobna oseba brez utemeljenega razloga zavrača aktivnosti, ki bi jo lahko pripeljale do zaposlitve, to lahko vpliva na njeno upravičenost do pomoči.

Osnovno načelo smo torej že priznali. Kdor lahko poskrbi zase, mora pri tem aktivno sodelovati. Pravo vprašanje zato ni samo, kaj piše v zakonu, ampak ali država ta pravila dejansko dovolj učinkovito izvaja.

Naše načelo bi bilo bistveno preprostejše. Ne moreš delati? Pomagamo ti, in pomoč mora biti dostojna. Izgubil si službo? Pomagamo ti in dobiš čas, da se postaviš nazaj na noge ter poiščeš novo zaposlitev. Lahko delaš in delo aktivno iščeš? Pomagamo ti v prehodnem obdobju. Lahko delaš, delo obstaja, ti pa ga brez utemeljenega razloga vztrajno zavračaš? Potem družba ni več dolžna financirati tvoje odločitve.

Mogoče je zato čas, da nehamo spraševati samo, kako visoka mora biti socialna pomoč, in začnemo spraševati, zakaj mora človek, ki dela, financirati človeka, ki bi lahko delal, pa se je odločil, da ne bo.

Socialna država, ki pomaga šibkim, je civilizacijski dosežek. Socialna država, ki omogoča izkoriščanje solidarnosti, pa počasi uničuje pripravljenost ljudi, da so solidarni. In ko ljudje, ki vsak dan hodijo v službo, dobijo občutek, da so v sistemu oni bedaki, imamo veliko večji problem kot 507 evrov socialne pomoči.

Solidarnost potrebuje dve strani. Nekoga, ki je pripravljen pomagati, in nekoga, ki pomoč dejansko potrebuje. Vse ostalo moramo biti sposobni povedati NAGLAS.